petek, 4. maj 2012

Živi, zdravi in veseli :)


Šele danes nam je uspelo priti do interneta, zato še malo za nazaj :)

Blog (2.5.2012)
Danes je bil naš prvi dan v Majiwi. Imeli smo že prve paciente. Čeprav smo hoteli odpreti ambulanto šele v ponedeljek, se je hitro razvedelo, da so muzungoti prispeli v vas. Tako nismo uspeli niti razpakirati, ampak smo se takoj vrgli na delo.
Prispeli smo včeraj popoldan po zelo luknjasti cesti z vsemi 200 kg prtljage – letalska družba nam je prijazno pogledala čez prste in z nasmeškom sprejela vseh 17 kosov, stric na carini pa je najprej izgledal izjemno strog, potem pa nam je samo pomahal naj gremo naprej. Že na kontroli potnih listov je sicer prijazen uradnik želel obdržati 10€, pa se nismo dali, preživeti pa bo moral tudi brez Silvijine številke J
Prvo noč smo ob brenčanju komarjev preživeli v prijetni hišici pri Wendy, zgodaj zjutraj pa smo se podali na pot proti vasi – polovica odprave amortizirana spredaj, polovica pa je v zadnjem delu avtobusa nekoliko boljše volje. V vasi smo najprej spoznali mamo Hildo in Mzeja, si ogledali kliniko in spoznali še nekatere naše bodoče sodelavce.
Vzorec pacientov danes je bil majhen, ampak reprezentativen – nekaj malarije, preveza rane, impetigo. Popoldan smo se odpravili v Bondo na banko – po uri čakanja sta Zala in Matej končno prišla na vrsto in dobila zelo velikodušen menjalni tečaj
J Izkazalo se je, da se je uslužbenev pri zeloooooo počasnem štetju dvakrat zmotil za precej veliko vsoto, imel pa je to srečo da je naletel na nas in smo ga ob klicu že čakali z denarjem, da jim ga vrnemo J Prevajalci so bili tačas pridni in so pospravili kliniko, zvečer pa smo tako končno začeli urejati lekarno in omare s saniteto. Sicer nas mama Hilda razvaja in nam kuha same dobre stvari :)


Blog (3.5.2012)
Po palačinkah za zajtrk smo se polni elana odpravili v kliniko. Namen je bil, da razpakiramo in uredimo ostali dve tretjini prtljage, pa se je tudi današnji dan začel s pacienti – že takoj zjutraj urgenca, ki se je izkazala da to ni. Pacientki s cirozo jeter je že pred časom zmanjkalo zdravil, zato smo ji predpisali terapijo in jo poslali na kontrolo. Dopoldan je tekel razmeroma mirno, menjavali smo se pri pregledovanju in razpakiravanju, nato pa naekrat potrkata dve ženski in William nam je prevedel, da nedaleč stran mentalno zaostala ženska rojeva dvojčke in da vse ne gre tako, kot bi moralo. Na srečo je danes sestra Rhoda (medicinska sestra, babica in head of clinic) že prišla na delo (hodi na fizioterapijo po poškodbi noge), zato smo Jan, Silvija in Zala hitro nabrali najnujnejše ter skupaj z Rhodo odhiteli pomagat. Po nekaj minutah hitre hoje smo na polju slišali glasove in med podrastjem sredi koruznega polja je na tleh ležala ženska sredi mlake krvi, en dojenček ji je med nogami ležal zavit v blago, drugi pa je bil še v plodovih mehurjih, povsem negiben. Kot zakleto je začelo še deževati, ampak so nekako zimprovizirali nadstrešek in ovoja za operacijsko mizo, Silvija in Zala pa sta skupaj z Rhodo vzeli dojenčka iz ovojev ter podvezali popkovnice (ja, če imaš s seboj samo en pean in nekaj vrvice ker ne veš kje so klampice za popkovino že nekako zimproviziraš). Jan je tekel nazaj na kliniko po dodatne pripomočke in po Johna, naj pripelje avto. Ko je že izgledalo, da bo mamica izgubila ogromno krvi, se je krvavitev po masaži maternice le ustavila. Obe dojenčici sta bili čisto majčkeni, prva je izgledala zdrava, druga pa je samo podihavala. Zavili smo jih v vse, kar smo imeli primernega in oskrbeli še mamico in ker ima hudič rad mlade je Johnu še zakopal avto, ko je na blatni cesti poizkusil obrniti. Na srečo je nekaj ženskam uspelo, da so avto porinile nazaj na cesto in v avto smo naložili dojenčice, mamo, ter se obe punci in William z njimi odpravili v Bondo. Mamica je kljub vsemu že med vožnjo izgledala povsem uredu. V Bondu nas je sprejela oddelčna babica ter dojenčici položila pod grelno lučko ter ju stehtala – vsaka je tehtala samo 1,1kg. Prva dojenčica je malo jokala in izgledala močna, druga pa je še vedno samo podihavala, zato so jo predihavali z masko. Prepričali smo se da imajo vse, kar potrebujejo in odšli nazaj na kliniko. Upamo, da je preživela tudi druga deklica, čeprav je babica v Bondu rekla, da ji ne kaže dobro. William nama je samo rekel: ''This is Africa, you know, where women give birth in the field''
Popoldan je minil bolj mirno, končno nam je (ob obilni pomoči Mzeja) uspelo sortirati vsa zdravila in založiti lekarno. Za jutri nas čaka samo še urejanje omar po obeh ambulantah. Imeli smo tudi sestanek s prevajalci, ki je po našem mnenju šel dobro, dogovorili smo se za fair-play na obeh straneh, določili urnik in naloge in se domenili za sprotne sestanke, da se izognemo morebitnim težavam.
Pripravili smo tudi urgentno torbo, kjer imamo pripravljeno vse za morebitne nujne primere, saj je bila današnja šola dobra, ko smo hiteli nabirati morebitne potrebne pripomočke za porod, pa še niti dobro ne vemo kje vse stvari so. Upamo pa seveda, da je sploh ne bomo potrebovali, smo pa malo bolj mirni, ker jo imamo.



Danes (in včeraj) za vas pisala Zala :))

3 komentarji:

  1. Super, že takoj polno dela. vi se kar javljajte, da bomo mi vedli, kaj vse nas čaka. uživajte

    OdgovoriIzbriši
  2. Joj, tole je pa bil začetek! Sem vam zadnjič na vikendu hotla omenit, da se veliko odpravam zgodi kakšen takle surov uvod v delo že takoj na začetku prvi ali drugi dan, pa sem upala, da ne in vas nisem hotla preveč prestrašit ;) No, odrezali ste se super! Naj bo sreča tudi ko "ima hudič mlade"še naprej na vaši strani. Držim pesti za punčki... Lp

    OdgovoriIzbriši
  3. Ja tale začetek ste imeli pa res buren. Tudi jaz držim pesti za dojenčici, ampak verjetno ima tale vaš William kar prav, da je to kruta Afrika...vsega se verjetno ne da rešit, ampak veliko več pa sigurno z vašo pomočjo! SUPER STE!!!! Se še javljajte, ker vas je zanimivo brat...me ima, da vam pridem kar pomagat ;) Za kaj bi me že "ponucali".
    Držite se in srečno do vašega naslednjega javljanja!

    Pozdravčki iz Slovenije,

    Kristina

    OdgovoriIzbriši