Dokler elektrika traja, evo vam blog

   Zdaj, ko smo v Afriki že skoraj en mesec, mislim, da je čas, da malo opišem, kako izgleda delo na naši kliniki v Majiwi. Pacienti se začnejo pred vrati čakalnice nabirati že pred sedmo zjutraj, tako da jih je ob odprtju tudi do 20. Lokalni zdravstveni delavci/prevajalci pridejo na kliniko okoli 8.30, da prvim pacientom poiščejo kartončke, oziroma naredijo nove, če so prvič pri nas, ter jih stehtajo in zmerijo temperaturo in krvni pritisk. Pravo delo se na kliniki začne ob 9h, ko v službo pridejo zdravniki : ). Zdaj, ko smo v delo že kar vpeljani, gre vsak v svojo ambulanto (oziroma v eno 2, če Jana zunaj ne čakajo pacienti z ranami).

Naša recepcija. Lilian (n levi) išče kartoteko pacienta. Kartončki so barvno označeni (modri-fantki, roza-punčke, rumeni-ženske, zeleni-moški

   Pri pregledovanju pacientov se pozna, da je angleščina uradni jezk in posledično obvezen predmet od prvega razreda naprej, tako da se z velikim delom mlajše generacije (12-18) da komunicirati brez pomoči prevajalcev, če jim le ni preveč nerodno. Je pa jemanje anamneze drugačen podvig kot pri nas, saj tukaj bolniki nimajo ravno občutka, kateri podatki so pomembni za zdravnika. Sploh časovno definiranje simptomov jim ne gre (velikokrat dobiš začuden pogled, kot, kaj pa to rabiš, potem rečejo »1 mesec«, ko vrtaš naprej, čez 10min izveš da trajajo več kot pol leta). Veliko je tudi starejših bolnic, pri katerih anamneza izgleda kot ponavljanje »Rama rama rama rama rama rama rama« ob kazanju na različne telesne dele (rama = boli).

Will v akciji. Maska na obraz kaže, da se trenutno ukvarja z vzorcem blata

   Ko pacienta izprašamo in pregledamo, ga po potrebi pošljemo na testiranje v laboratorij. To počnemo pri kar velikem deležu pacientov, saj smo v vlažnem območju ob Viktorijinem jezeru in sredi deževne dobe (ob tem času bi se morala že končati, a letos zamuja), kar so idealni pogoji za malarijo. Do sedaj smo imeli že skoraj 250 primerov (makroskopsko potrjenih: )), od tega več kot 140 pri otrocih. Sploh pri otrocih se malarija lahko kaže z najrazličnejšimi simptomi, od slabosti in bruhanja, driske, kašlja, bolečin v trebuhu, sklepih, mišicah, vročinskih krčev, mrzlice, pa do navadnega glavobola brez vročine. Ravno zaradi tega je William (naš lab master) tako ključnega pomena za delovanje klinike, saj bi sami težko opravili 20 razmazov krvi (+sušenje , barvanje & mikroskopiranje) na dan. Še posebej pomemben je bil na začetku našega delovanja na kliniki, ko še nismo bili navajeni na širok spekter kliničnih slik malarije (»Hey mzungu, this child that you saw, I am thinking maybe you should test him for malaria«). Poleg testiranja za malarijo William pregleduje tudi blato (za kri in parazite), urin, ter izvaja različne hitre teste.

   Ko imamo postavljeno diagnozo, predpišemo terapijo, kjer se spet velikokrat zatakne. Ljudje tukaj ne sprejemajo, da jih glava mogoče boli, ker pijejo premalo vode (povprečen odgovor na vprašanje, koliko vode spijejo, je 1-2 kozarca, ne manjka tudi takih, ki rečejo »I do not take water«), da je treba zdravila za visok pritisk jemati več kot 1 mesec, itd. Prejšnji teden sem imel naprimer pacienta, ki je že dolgo astmatik, vrnil se je 1 teden po tem, ko smo mu predpisali inhalator, češ, da zdravila ne delujejo. Čeprav smo mu že prvič izčrpno razložili (in pokazali), kako se ga uporablja, sva s Johnom (prevajalcem) spet 10 minut popravljala njegovo tehniko, da bi res zagotovila, da mu zdravilo pride do pljuč. Potem je sledilo še podrobno spraševanje, kako njegovi problemi izgledajo sedaj, na koncu pa je le priznal, da mu uporaba inhalatorja akutno reši probleme, moti ga to, da ima še vedno astmo. Poleg tega bi rajši tablete.

   Nasploh so tukaj ljudje zelo nezadovoljni, če jih domov pošlješ brez vsaj kakšne tablete, saj verjamejo, da imamo mzungi zdravilo za prav vsako stvar. Po drugi strani pa jih lahko injekcija (ni važno, kaj je notri) ozdravi hudih kroničnih bolečin za 3 mesece (nekateri samo ob omembi injekcije proti bolečinam že navdušeno slačijo hlače/krilo in nastavljajo rit).

   Je pa res da je velika večina ljudi, ki pride k nam resno bolanih, in zdravila res potrebujejo, tako da redko katerega razočaramo.

Dva od naših pacientov na hlajenju v zadnji sobi. Odkar delamo vsak posamezno, tudi ta soba služi kot ambulanta

Tako poteka večina dneva, ob 13h imamo načeloma odmor za kosilo, čeprav se ta zaradi gužve velikokrat premakne proti 14h, po kosilu se vrnemo in obravnavamo paciente načeloma do 17h. V primeru, da kakšen primer presega naše zmožnosti (ali je pač dentalen: )), ga z našim rešilcem pošljemo v Bondo (ponavadi z denarjem za vsaj del stroškov storitve) ali v ekstremnih primerih, ko je potreben specialist, v Kisumu.

   Tako, to je na kratko kako delamo, upam da so vam stvari bolj jasne, našim zvestim bralcem pa obljubljamo, da se bomo potrudili, da na naš naslednji blog ne boste čakali tako dolgo.

Lp, pisal Matej, lektorirala (in cenzurirala) Zala