Izobraževalni dan

V sredo smo imeli izobraževalni dan. Ob 9h smo začeli z delom na kliniki, saj nas je kot vsako jutro pričala kopica pacientov. V vmesnem času so naši sodelavci pripravljali in pospravljali prostor pred kliniko, pometali listje in pripravljali klopi.

 Ta teden je v Majiwi tudi Marvin, še študent, sicer pa bodoči health officer. On je za to priložnost pripravil plakate, na katerih je bila narisana tematika predavanj, spregovoril je pa tudi o malariji; o njenih simptomih, zdravljenu in preventivi.

Marvin - bodoči health officer

John je govoril o postopkih, kako z napotnico nadaljevati zdravljenje v Bondu ali Kisumu, kje urediti termin za ultrazvok ali rentgen diagnostiko.

Vedno ostaja težava, da se pacienti, ki jemljejo terapijo za katero od nenalezljivih kroničnih bolezni, ne zavedajo pomena kontinuiranega jemanja zdravil. O tem je spregovorila Phoebe. Poudarila je pomen rednega jemanja zdravil pri hipertenziji in kako ustrezna prehrana pripomore k uravnavanju krvnega tlaka.

Phoebe med predavanjem.

Caren-ino področje je bila tematika o čisti pitni vodi. Govorila je kako zagotoviti neoporečen vir vode, nadaljevati z mehanskim čiščenjem, nato vodo prekuhati in jo klorirati. Prisotne je tudi spodbudila k pogovoru o ustrezni količini dnevno zaužite vode.

Nadaljevala je s temo o tuberkulozi – kako prepoznati prve znake, kje se testirati, pomen higiene in ustreznega zdravljenja.

Caren-in nastop je bil živahen in interaktiven.

 Rhoda vsako sredo vodi program za podhranjene otroke, tokratnjo sredo pa je spregovorila o pomenu dojenja, ustrezne prehrane otrok, kako ukrepati v primeru bolnega otroka, mastitisa pri doječi materi...

Rhoda razlaga o podhranjenosti pri otrocih.

Predavanje je zaključila Lilien – s Hiv / Aids problematiko, s katero se  kot Community health worker vsakodnevno srečuje. Spregovorila je predvsem o varni spolnosti, razložila uporabo kondoma, pa tudi o drugič načinih prenosa virusa.

Lilien

Presenečeni smo bili nad odzivom prisotnih -  zbralo se je približno 70 ljudi, ki so sodelovali v pogovoru, zastavljali vprašanja,  med pozameznimi temami pa skupaj z našimi »predavatelji« tudi malo zapeli.

Na koncu smo vsakemu obiskovalcu dali kot darilo in spodbudo stekleničko Aquaguard-a (raztopina za kloriranje in pripravljanje pitne vode) in jih pogostili s sladkarijami.

Preden je vsak od zbranih dobil svojo stekleničko Aquaguarda, je moral na hitro odgovoriti na kratko zastavljeno vprašanje iz predavanja- kar se je izkazalo za dobro potezo: gospa je na vprašanje, čemu uporabljati Aquaguard, odgovorila : "za preprečevanje okužbe s Hiv-om"

Večina ljudi je po končanem predavanju odšla domov, mi pa smo nadaljevali z delom na kliniki.

Jutri se začenja naš zadnji delovni teden v Majiwi, naslednjo soboto odhajamo od tu.

Lp

J.

Razglednice iz Majiwe

Dennis je pred tremi tedni prišel s tumorjem očesa, mi pa smo poskrbeli, da je dobil primerno oskrbo v očesni bolnišnici.

Danes je prišel, oko so mu odstranili, naslednjič pa bo dobil umetno oko, da se bodo obrazne kosti normalno razvijale.

Pacient z ascitesom je bolje, ascites je opazno manjši.

Koža pacienta z napredovalo okužbo z virusom HIV

Henry z zanimanjem spremlja, kako ga Silvija pregleduje.

Ko William na poti domov najde novega pacienta se delovni dan zavleče...

... včasih pa se začne že ob šestih zjutraj, Matej ob pacientu z apendicitisom (vnetjem slepiča), poslali smo ga v bolnišnico.

Na hišnem obisku, pri pacientki s HIVom in hudo malarijo. Žal so HIV pozitivni tudi njeni otroci.

Pavel, s hudimi kožnimi spremembami ob prvem obisku

Pavel včeraj, stanje se izboljšuje,

Dodaten prstek.

Izobraževalni napisi (nekaj od njih) v čakalnici.

Victor, simpatičen nasmejan fantek ima spino bifido in hidrocefalus, zaradi plazenja pa hudo rano na nogici. Ta teden gre v Kisumu, da bo (upamo) dobil invalidski voziček.

Naši simpatični mali sosedi :)

Ko otroci tako zavzeto rišejo, da komaj opazijo da ni več sonca :)

Taborni ogenj za hišo in marshmellow (a ga kdo najde?) :)

Kot bi rekla Silvija: ''That's to!'' (To je to) :)

Lp iz Kenije!

Zala

Oslov tovor (ali pseudo-Silvijin blog)

Pa smo zakorakali v mesec julij. Najbolj vroč mesec v Sloveniji... Se strinjate?: )

Tukaj je julij znan kot najbolj mrzel mesec v letu, čeprav je hladno le ponoči in zjutraj. Sončno svetlobo in toploto pa sami bolj malo izkoristimo, ker cele dneve preživljamo na kliniki. Z Zalo sva že poskusili prevzeti Rhodino pisarno - za mizo pod mangotom, a nama nekako ne uspe.; ) 

Rhodina pisarna pod drevesi

 Sicer se ta pisarna po milim nebom nahaja le enkrat tedensko (ob sredah), ko tam poteka program za podhranjene. Rhoda vsakič stehta vse otroke, ki so vključeni v program in jim razdeli moko in umetno mleko in pogleda, če teža napreduje, če ne, se pogovorimo o možnih vzrokih (otroke pregledamo, testiramo na malarijo, črve, itd.)... Trenutno je v program vključenih 22 otrok. Pred kratkim smo iz programa izključili Saro, ki je že nekaj časa na priporočeni telesni teži – na sliki z našo sestro Rhodo, malo nezadovoljna s tem, da ne bo več v programu.

Danes (o.p. Mateja: včeraj, ker nam ni delal internet in blog objavljamo z zamudo) smo malo prej zaključili z delom (ob štirih : )), zato smo se odpravili na hišni obisk. Že dalj časa si zapisujemo imena otrok, ki ne spijo pod mrežami. Velikokrat izvemo (sploh, ko so pacienti šoloobvezni otroci, ki znajo angleško), da starši spijo pod mrežo, otroci pa so brez. Sicer smo pred kratkim izvedeli, da je otroke sploh po dopolnjenem petem letu težko »kontrolirati«, saj imajo tukaj v navadi, da fante začnejo zbadati, če pri teh letih še vedno spijo v mamini hiši. Čez dan se seveda zadržujejo doma, na večer pa se odpravijo k starejšemu bratu, sosedom, bratrancu,...itd.

V glavnem, da nadaljujem z zgodbo... Odpravili smo se na sprehod po Majiwi, na poti smo srečali dva pacienta, ki sta prišla nazaj z rentgenskimi slikami, na sliki Matej, ki postavlja diagnozo pred množico gledalcev sredi vasi:

Nato smo obiskali dom dvojčkov (Paul in Pauline), ki sta tudi vključena v program in ker smo našli doma le otroke, smo starejšo sestrico vprašali kje spijo in izvedeli dobro novico, da spijo pod mrežo. Vsi trije. Na sliki:

Potem smo se odpravili naprej po potkah... In prispeli do doma še enega našega malega pacienta. Doma smo našli njegovega očka, ki nam je pokazal, kej spijo otroci. Pri njih mreže niso bile izobešene. Nam je pa pokazal dve novi mreži, ki sta zapakirani počivali na polici. Povedali smo mu, zakaj je pomembno, da uporabljajo mreže in da se bomo verjetno še kdaj oglasili, da preverimo, če je uredil, kar je obljubil.

Danes so se obiski hitro končali. Računamo pa, da bomo v prihodnjih dneh obiskali še nekaj naših bivših pacientov. Saj je izobraževanje eno najpomembnejših načinov, kako preprečiti veliko bolezni. Pa tudi naše strašenje o hišnih obiskih bodo pacienti začeli jemati bolj resno. Saj se tukaj vse novice zelo hitro širijo. Čez dva tedna bomo organizirali tudi izobraževalni dan, kjer bodo naši prevajalci predavali o vedno aktualnih temah, poleg tega pa bomo vsem, ki bodo s seboj prinesli mreže, le-te poškropili z repelenti. Na ta način ubijemo dve muhi na en mah – preverimo vse mreže, hkrati pa bodo še bolje ščitile pred komarji.

 Še nekaj fotografij našega dela...

Zala in deset pacientov

Silvija pripravlja zdravila. V ozadju sosedova Mary, ki se nas nič več ne boji :))

Jan, lep od zunaj in od znotraj, po preboleli malariji zgleda še boljše;)

  

Nekaj trofej iz sluhovodov - mravlja...

... pero (ker si z njimi čistijo ušesa)...

  

 

... in ščurek.

Irene in njena opeklina ob prvem obisku in zdaj

Johnovo koleno prej in sedaj

Maureene in njena opeklina prej in sedaj. Tudi epilepsijo uspešno zdravimo.

Za konec še ena basen (ker malo izobraževanja nikoli ne škodi), nauk: "Ker si delo delimo, vsi preživimo." :)
(Tako je nastajal tale blog, osel je bila Silvija, vol pa Zala in Matej, ki sta blog v hudih mukah dokončevala v poznih nočnih in zgodnjih jutranjih urah, ko sta višja člana odprave sladko spala.)

Za vas ustvarjali - besedilo: Silvija, fotografije: Zala, urednik: Matej.

Olajšanje

Zadnje dni je bilo na kliniki zelo zaposleno. Tukaj je je nekaj slik. S komentarji.

Tako pri nas dobivamo zdravila in ostali material. Vedno moramo na pošiljko čakati kakšen dan preveč (na srečo imamo vedno dovolj zaloge), smo pa zato kombija veseli kot smo bili včasih dedka mraza (ali božička, op. Zala, (antikomunist, op. Matej)).

Padel sem iz mangota in si skoraj odgriznil jezik. Hoteli so me poslati v bolnico v Kisumu, a smo morali čakati na mamo, ki so jo mzungoti poslali iskati moje izgubljene zobe. Takoj nato so jih našli v mojih ustih (niso mi še do konca zrasli). Jezik se mi že uspešno celi.

Tale punčka je zaspala v hiši, ki je zagorela.

Dobila je fashion design by Zala&Silvija.co

...in iztisnil mesnatega črva (mango fly).

Jan je iztiskal "furunkel"...

Danes smo imeli največjo napotitev v Kisumu - 9 pacientov (vse take primere smo naročali, da pridejo danes, saj je veliko bolje, če imajo spremstvo). Na skrajni levi naš John, ki jih je moral tam spraviti do ustreznih specialistov.

In po treh dela do 7h zvečer (ponedeljek se je tokrat raztegnil še za dva dni) - naša čakalnica danes ob 13h. Sicer smo popoldan imeli še nekaj primerov, med njimi psihiatrično semi-urgenco (eni od pacientk je pri nas tako lepo, da je na kontrolo prišla en teden prezgodaj in ni hotela zapustiti ambulante), a smo vseeno zaključili nekaj pred predvidenim koncem delovnega časa.

Lp, Matej & Zala

Kakšen začetek tedna....

Kakšen začetek tedna...

Po štiridnevnem oddihu v Masai Mari, nas je v ponedeljek pričakala kopica pacientov.

Že med zajtrkom nas  je obiskal prevajalec John, ki je prišel po ključe od klinike in med klepetom povedal, da nas čaka zelo »lepa« rana... Torej, ko smo prišli na kliniko smo videli 12-letnega fanta, ki je imel staro poškodbo goleni in kost je po celi dolžini gledala iz rane. Ko smo spraševali starše, kako in kdaj je prišlo do tega, smo doblili več različnih zgodb, a nobene zanesljive. Fant naj bi se poškodoval med nogometom, takrat ga niso oskrbeli, zdravil ga je le zeliščar, posledice 4 mesečnega odlašanja zdravljenja pa lahko vidite na sliki. Poslali smo ga na RTG v Bondo, v četrtek ga pošljemo na nadaljno obravnavo Kisumu.

Nadaljevali smo z delom  na kliniki, vsak v svoji ambulanti. K Mateju je prišel starejši moški, ki ima občasno izcedek iz anusa. Med jemanjem anamneze reče: »Sir, I want you to see it...« Iz žepa potegne robček, na katerem je bil nek siv prah (posušen izloček). Matej je že mislil, da je pripravljen na vse mogoče paciente, ko ga je presenetil naslednji: k prvem obisku na kliniki je svoj stool sample (vzorec blata) prinesel kar v denarnici, zavitega v plastičen papirček.

Naša naslednja pacientka je bila 63 letna gospa s sifilisom, z izredno slabo higieno. Podobne težave je imel tudi njen mož, ki je prišel na kliniko naslednji dan.

Ko smo tekom dneva pripravljali paciente za napotitev v Bondo in je John že pripravljal avto, je vstopil še 35-letni moški, bivši zapornik. Že ob vstopu skozi vrata, je bil viden ogromen trebuh,ascites, ki pacienta omejuje pri dihanju. Tudi on je šel zraven v Bondo.

Tekom dneva smo imeli še obilo pacientov, z najrazličnejšimi težavami in veliko vročičnih otrok z malarijo. Lilian je imela še približno 20 pacientov, ki redno hodijo na preveze ran. Do konca delavnika smo tako pomagali približno 90 ljudem.

Danes, v torek, nas je zjutraj ob prihodu na kliniko pričakal pacient z golensko razjedo. Anamneza je bila spet bolj skopa: pred dvema mesecema nek izpuščaj, ki je počil, iz tega se je razvila razjeda. Pacienta smo poslali na bris in antibiogram v Bondo, potem se vrne k nam na prevezovanje. Ko bo rana kolikor-tolikor v redu, ga bomo napotili k kirurgu.

Na splošno pacienti dolgo odlašajo z obiskom zdravnika, raje poiščejo pomoč pri »herbalistu«, k zdravniku pridejo šele, ko je res nujno.

Še malo statistike za konec današnjega bloga: v slabih 2 mesecih dela smo pomagali več kot 700 otrokom in več kot 200 odraslim z malarijo, poskrbeli za več kot 200 glivičnih okužb, oskrbeli približno 100 otrok z garjami in rešili še mnogo drugih, sicer manj pogostih, težav.

Lahko noč iz Majiwe,

Jan

p.s.: slike bomo poravnali, ko bo mogoče.

Vikend paket

Pozdravljeni, : )

Včeraj smo se vrnili s krajšega oddiha. Po 7 tednih dela smo se odločili za kratek premor – in si vzeli dva dni dopusta (četrtek in petek).

Da vas ne bo skrbelo za naše paciente, naj vas takoj pomirimo, da je bila klinika v petek odprta za zdravljenje malarije. Če se še spomnite – naš laborant William v krvnem razmazu poišče plazmodije, sestra Rhoda in vodja klinike pa poskrbi za zbijanje visoke temperature in bolnikom razloži kako morajo jemati antimalarike – ta program za zdravljenje malarije poteka tudi v vmesnem času, ko na kliniki ni prostovoljcev iz Slovenije. Za kronične rane pa je v petek poskrbela Lillian.

Torej... V četrtek smo vstali ob 5.30 in se odpravili proti Nacionalnemu parku Ruma. Naše prevozno sredstvo je bil ta džip:

Voznica Zala

Z Luande Kotieno do Mbite smo se peljali čez zaliv Viktorijinega jezera (s trajektom)...

Že med vožnjo nam je naš voznik James svetoval, da v Rumi ni videti nič drugega, kar ne bi imeli možnosti videti v Masai Mari. V Rumo smo skušali priti pred dvema tednoma, ko smo bili na potepu z motorji. Takrat nas niso spustili v park, ker naj bi notri bili nosorogi in je z motorji prenevarno. Sedaj smo izvedeli, da to ni čisto res. Da tam bivajo večinoma le antilope, ki smo ji zadnjič videli čez ograjo: : )

Zato smo se odločili, da pot nadaljujemo kar direktno proti Masai Mari. Ceste v tem delu Kenije niso ravno lepe (pravijo, da zato, ker lastniki manjših letališč v Masai Mari nimajo interesa, da bi bile ceste urejene (vsaj iz Nairobija do parka), saj potem ne bi tako mastno služili...), tako da je potovanje trajalo skoraj cel dan. Že med vožnjo pa smo videli prve živali: zebre, svinje bradavičarke, žirafo, slona.

Pumba ali warthog (pujsek bradavičar)

Slon ali n'dofu

Zvečer smo praznovali Zalin rojstni dan, dobila je torto spečeno v posodi, Masaji pa so ji zaplesali prav poseben ples (v katerem smo se jim za trenutek celo pridružili). Pesmico pa smo ji zapeli že navsezgodaj, pred odhodom. Nato pa smo se počasi odpravili spat – spanje v šotorih je bilo kljub smejanju hijen zelo dobro.

Naslednja dva dneva smo se potikali po nacionalnem parku – za občutek nekaj fotografij, kaj vse smo videli:

"Nam dogi, golevi oko, vačni aaaa" (razmišljamo, da bi to fotografijo obesili v pediatrično ambulanto)

Ker smo pozabili hrano za privabljanje slonov, sta dva člana odprave zaigrala zelje..

Topi

Bivol

Hippo

Zvečer pa smo ob taborniškem ognju razpravljali o Keniji, Afriki in tudi Sloveniji. Izvedeli smo marsikaj novega – kako Masaji še vedno obrezujejo ženske (poleg moških). In da imajo ženske sicer možnost, da se uprejo in družino prijavijo policiji (saj se obrezovanje opravi ob polnoletnosti), vendar to pomeni, da bodo za vedno izobčene iz skupnosti in da se morajo odseliti daleč stran. Masaji so sicer v Keniji znani kot zelo premožni – vse svoje premoženje pa hranijo v svoji čredi krav. Ko potrebujejo denar za npr. otrokovo šolanje, kravo prodajo in tako dobijo potreben denar. Včasih se s svojimi kravami »sprehodijo« vse do Nairobija in drugod po Keniji, celo na letališču smo videli nekaj čred (na območju, kjer je ostalim prepovedano hoditi). Masajem pač pripada zemlja, na kateri raste trava. : )

Seveda pa se jim povsod ne godi tako dobro, včasih jim živino napadejo divje živali, kot so levi, hijene... Ob napadu hijene dobijo od države povrnjeno polovico vrednosti živali, ob napadu leva pa nič.

Izvedeli smo še marsikaj o živalih, ki tam prebivajo. Najprej kako so svinje bradavičarke pozabljive – da med tekom pred levom (no, če smo natančni - levinjo) pozabijo zakaj tečejo – ali pa vmes zagledajo travo in jo začnejo jesti – tako jih levinja zelo enostavno ujame. Potem pa še razne zgodbe o hijenah, kako nekaterim turistom okrog šotorov podtaknejo kosti od večerje, hijene pa potem celo noč razgrajajo naokrog (saj lahko vohajo meso kilometre daleč). Kako lahko pojejo eno izmed svojih, če neprevidno je in se vrne nazaj v trop vsa krvava. In zgodbe kako lahko hijena poje samo sebe, če jo nekdo poškoduje, saj v vsem zanosu ne opazi, da grize samo sebe.

Ker se zvečer v savani zelo shladi, smo ugotovili, da obstaja zelo uporabno oblačilo, ki ga s pridom uporabljajo tudi Masaji. Poimenovali smo ga multi uporabni kos tekstila ali mukt, čeprav bi kdo rekel, da je to le navadna deka – razmišljamo, da bi zaradi vseuporabnosti zadevo začeli prodajati prek Topshopa. ; ) Če nam seveda ne bo kdo ukradel ideje prek tega bloga. ; ) Še ena fotografija:

Za naše sodelavce smo prinesli manjše presenečenje...

Danes pa smo se ponovno zakopali v delo in obravnavali okrog 70 pacientov. O zgodbah teh pacientov pa bi lahko napisali samostojen blog. Upamo, da sledi kmalu. : )

LP iz Majiwe : )

Silvija