Oslov tovor (ali pseudo-Silvijin blog)

Pa smo zakorakali v mesec julij. Najbolj vroč mesec v Sloveniji... Se strinjate?: )

Tukaj je julij znan kot najbolj mrzel mesec v letu, čeprav je hladno le ponoči in zjutraj. Sončno svetlobo in toploto pa sami bolj malo izkoristimo, ker cele dneve preživljamo na kliniki. Z Zalo sva že poskusili prevzeti Rhodino pisarno - za mizo pod mangotom, a nama nekako ne uspe.; ) 

Rhodina pisarna pod drevesi

 Sicer se ta pisarna po milim nebom nahaja le enkrat tedensko (ob sredah), ko tam poteka program za podhranjene. Rhoda vsakič stehta vse otroke, ki so vključeni v program in jim razdeli moko in umetno mleko in pogleda, če teža napreduje, če ne, se pogovorimo o možnih vzrokih (otroke pregledamo, testiramo na malarijo, črve, itd.)... Trenutno je v program vključenih 22 otrok. Pred kratkim smo iz programa izključili Saro, ki je že nekaj časa na priporočeni telesni teži – na sliki z našo sestro Rhodo, malo nezadovoljna s tem, da ne bo več v programu.

Danes (o.p. Mateja: včeraj, ker nam ni delal internet in blog objavljamo z zamudo) smo malo prej zaključili z delom (ob štirih : )), zato smo se odpravili na hišni obisk. Že dalj časa si zapisujemo imena otrok, ki ne spijo pod mrežami. Velikokrat izvemo (sploh, ko so pacienti šoloobvezni otroci, ki znajo angleško), da starši spijo pod mrežo, otroci pa so brez. Sicer smo pred kratkim izvedeli, da je otroke sploh po dopolnjenem petem letu težko »kontrolirati«, saj imajo tukaj v navadi, da fante začnejo zbadati, če pri teh letih še vedno spijo v mamini hiši. Čez dan se seveda zadržujejo doma, na večer pa se odpravijo k starejšemu bratu, sosedom, bratrancu,...itd.

V glavnem, da nadaljujem z zgodbo... Odpravili smo se na sprehod po Majiwi, na poti smo srečali dva pacienta, ki sta prišla nazaj z rentgenskimi slikami, na sliki Matej, ki postavlja diagnozo pred množico gledalcev sredi vasi:

Nato smo obiskali dom dvojčkov (Paul in Pauline), ki sta tudi vključena v program in ker smo našli doma le otroke, smo starejšo sestrico vprašali kje spijo in izvedeli dobro novico, da spijo pod mrežo. Vsi trije. Na sliki:

Potem smo se odpravili naprej po potkah... In prispeli do doma še enega našega malega pacienta. Doma smo našli njegovega očka, ki nam je pokazal, kej spijo otroci. Pri njih mreže niso bile izobešene. Nam je pa pokazal dve novi mreži, ki sta zapakirani počivali na polici. Povedali smo mu, zakaj je pomembno, da uporabljajo mreže in da se bomo verjetno še kdaj oglasili, da preverimo, če je uredil, kar je obljubil.

Danes so se obiski hitro končali. Računamo pa, da bomo v prihodnjih dneh obiskali še nekaj naših bivših pacientov. Saj je izobraževanje eno najpomembnejših načinov, kako preprečiti veliko bolezni. Pa tudi naše strašenje o hišnih obiskih bodo pacienti začeli jemati bolj resno. Saj se tukaj vse novice zelo hitro širijo. Čez dva tedna bomo organizirali tudi izobraževalni dan, kjer bodo naši prevajalci predavali o vedno aktualnih temah, poleg tega pa bomo vsem, ki bodo s seboj prinesli mreže, le-te poškropili z repelenti. Na ta način ubijemo dve muhi na en mah – preverimo vse mreže, hkrati pa bodo še bolje ščitile pred komarji.

 Še nekaj fotografij našega dela...

Zala in deset pacientov

Silvija pripravlja zdravila. V ozadju sosedova Mary, ki se nas nič več ne boji :))

Jan, lep od zunaj in od znotraj, po preboleli malariji zgleda še boljše;)

  

Nekaj trofej iz sluhovodov - mravlja...

... pero (ker si z njimi čistijo ušesa)...

  

 

... in ščurek.

Irene in njena opeklina ob prvem obisku in zdaj

Johnovo koleno prej in sedaj

Maureene in njena opeklina prej in sedaj. Tudi epilepsijo uspešno zdravimo.

Za konec še ena basen (ker malo izobraževanja nikoli ne škodi), nauk: "Ker si delo delimo, vsi preživimo." :)
(Tako je nastajal tale blog, osel je bila Silvija, vol pa Zala in Matej, ki sta blog v hudih mukah dokončevala v poznih nočnih in zgodnjih jutranjih urah, ko sta višja člana odprave sladko spala.)

Za vas ustvarjali - besedilo: Silvija, fotografije: Zala, urednik: Matej.