četrtek, 28. junij 2012

Olajšanje

Zadnje dni je bilo na kliniki zelo zaposleno. Tukaj je je nekaj slik. S komentarji.

Tako pri nas dobivamo zdravila in ostali material. Vedno moramo na pošiljko čakati kakšen dan preveč (na srečo imamo vedno dovolj zaloge), smo pa zato kombija veseli kot smo bili včasih dedka mraza (ali božička, op. Zala, (antikomunist, op. Matej)).



Padel sem iz mangota in si skoraj odgriznil jezik. Hoteli so me poslati v bolnico v Kisumu, a smo morali čakati na mamo, ki so jo mzungoti poslali iskati moje izgubljene zobe. Takoj nato so jih našli v mojih ustih (niso mi še do konca zrasli). Jezik se mi že uspešno celi.
Tale punčka je zaspala v hiši, ki je zagorela.
Dobila je fashion design by Zala&Silvija.co


...in iztisnil mesnatega črva (mango fly).

Jan je iztiskal "furunkel"...

Danes smo imeli največjo napotitev v Kisumu - 9 pacientov (vse take primere smo naročali, da pridejo danes, saj je veliko bolje, če imajo spremstvo). Na skrajni levi naš John, ki jih je moral tam spraviti do ustreznih specialistov.

In po treh dela do 7h zvečer (ponedeljek se je tokrat raztegnil še za dva dni) - naša čakalnica danes ob 13h. Sicer smo popoldan imeli še nekaj primerov, med njimi psihiatrično semi-urgenco (eni od pacientk je pri nas tako lepo, da je na kontrolo prišla en teden prezgodaj in ni hotela zapustiti ambulante), a smo vseeno zaključili nekaj pred predvidenim koncem delovnega časa.

Lp, Matej & Zala

torek, 26. junij 2012

Kakšen začetek tedna....


Kakšen začetek tedna...

Po štiridnevnem oddihu v Masai Mari, nas je v ponedeljek pričakala kopica pacientov.

Že med zajtrkom nas  je obiskal prevajalec John, ki je prišel po ključe od klinike in med klepetom povedal, da nas čaka zelo »lepa« rana... Torej, ko smo prišli na kliniko smo videli 12-letnega fanta, ki je imel staro poškodbo goleni in kost je po celi dolžini gledala iz rane. Ko smo spraševali starše, kako in kdaj je prišlo do tega, smo doblili več različnih zgodb, a nobene zanesljive. Fant naj bi se poškodoval med nogometom, takrat ga niso oskrbeli, zdravil ga je le zeliščar, posledice 4 mesečnega odlašanja zdravljenja pa lahko vidite na sliki. Poslali smo ga na RTG v Bondo, v četrtek ga pošljemo na nadaljno obravnavo Kisumu.

Nadaljevali smo z delom  na kliniki, vsak v svoji ambulanti. K Mateju je prišel starejši moški, ki ima občasno izcedek iz anusa. Med jemanjem anamneze reče: »Sir, I want you to see it...« Iz žepa potegne robček, na katerem je bil nek siv prah (posušen izloček). Matej je že mislil, da je pripravljen na vse mogoče paciente, ko ga je presenetil naslednji: k prvem obisku na kliniki je svoj stool sample (vzorec blata) prinesel kar v denarnici, zavitega v plastičen papirček.

Naša naslednja pacientka je bila 63 letna gospa s sifilisom, z izredno slabo higieno. Podobne težave je imel tudi njen mož, ki je prišel na kliniko naslednji dan.

Ko smo tekom dneva pripravljali paciente za napotitev v Bondo in je John že pripravljal avto, je vstopil še 35-letni moški, bivši zapornik. Že ob vstopu skozi vrata, je bil viden ogromen trebuh,ascites, ki pacienta omejuje pri dihanju. Tudi on je šel zraven v Bondo.

Tekom dneva smo imeli še obilo pacientov, z najrazličnejšimi težavami in veliko vročičnih otrok z malarijo. Lilian je imela še približno 20 pacientov, ki redno hodijo na preveze ran. Do konca delavnika smo tako pomagali približno 90 ljudem.

Danes, v torek, nas je zjutraj ob prihodu na kliniko pričakal pacient z golensko razjedo. Anamneza je bila spet bolj skopa: pred dvema mesecema nek izpuščaj, ki je počil, iz tega se je razvila razjeda. Pacienta smo poslali na bris in antibiogram v Bondo, potem se vrne k nam na prevezovanje. Ko bo rana kolikor-tolikor v redu, ga bomo napotili k kirurgu.

Na splošno pacienti dolgo odlašajo z obiskom zdravnika, raje poiščejo pomoč pri »herbalistu«, k zdravniku pridejo šele, ko je res nujno.

Še malo statistike za konec današnjega bloga: v slabih 2 mesecih dela smo pomagali več kot 700 otrokom in več kot 200 odraslim z malarijo, poskrbeli za več kot 200 glivičnih okužb, oskrbeli približno 100 otrok z garjami in rešili še mnogo drugih, sicer manj pogostih, težav.

Lahko noč iz Majiwe,
Jan

p.s.: slike bomo poravnali, ko bo mogoče.

ponedeljek, 25. junij 2012

Vikend paket


Pozdravljeni, : )

Včeraj smo se vrnili s krajšega oddiha. Po 7 tednih dela smo se odločili za kratek premor – in si vzeli dva dni dopusta (četrtek in petek).
Da vas ne bo skrbelo za naše paciente, naj vas takoj pomirimo, da je bila klinika v petek odprta za zdravljenje malarije. Če se še spomnite – naš laborant William v krvnem razmazu poišče plazmodije, sestra Rhoda in vodja klinike pa poskrbi za zbijanje visoke temperature in bolnikom razloži kako morajo jemati antimalarike – ta program za zdravljenje malarije poteka tudi v vmesnem času, ko na kliniki ni prostovoljcev iz Slovenije. Za kronične rane pa je v petek poskrbela Lillian.
Torej... V četrtek smo vstali ob 5.30 in se odpravili proti Nacionalnemu parku Ruma. Naše prevozno sredstvo je bil ta džip:

Voznica Zala


Z Luande Kotieno do Mbite smo se peljali čez zaliv Viktorijinega jezera (s trajektom)...


Že med vožnjo nam je naš voznik James svetoval, da v Rumi ni videti nič drugega, kar ne bi imeli možnosti videti v Masai Mari. V Rumo smo skušali priti pred dvema tednoma, ko smo bili na potepu z motorji. Takrat nas niso spustili v park, ker naj bi notri bili nosorogi in je z motorji prenevarno. Sedaj smo izvedeli, da to ni čisto res. Da tam bivajo večinoma le antilope, ki smo ji zadnjič videli čez ograjo: : )


Zato smo se odločili, da pot nadaljujemo kar direktno proti Masai Mari. Ceste v tem delu Kenije niso ravno lepe (pravijo, da zato, ker lastniki manjših letališč v Masai Mari nimajo interesa, da bi bile ceste urejene (vsaj iz Nairobija do parka), saj potem ne bi tako mastno služili...), tako da je potovanje trajalo skoraj cel dan. Že med vožnjo pa smo videli prve živali: zebre, svinje bradavičarke, žirafo, slona.

Pumba ali warthog (pujsek bradavičar)
Slon ali n'dofu
Zvečer smo praznovali Zalin rojstni dan, dobila je torto spečeno v posodi, Masaji pa so ji zaplesali prav poseben ples (v katerem smo se jim za trenutek celo pridružili). Pesmico pa smo ji zapeli že navsezgodaj, pred odhodom. Nato pa smo se počasi odpravili spat – spanje v šotorih je bilo kljub smejanju hijen zelo dobro.
Naslednja dva dneva smo se potikali po nacionalnem parku – za občutek nekaj fotografij, kaj vse smo videli:

"Nam dogi, golevi oko, vačni aaaa" (razmišljamo, da bi to fotografijo obesili v pediatrično ambulanto)
Ker smo pozabili hrano za privabljanje slonov, sta dva člana odprave zaigrala zelje..
Topi
Bivol
Hippo
Zvečer pa smo ob taborniškem ognju razpravljali o Keniji, Afriki in tudi Sloveniji. Izvedeli smo marsikaj novega – kako Masaji še vedno obrezujejo ženske (poleg moških). In da imajo ženske sicer možnost, da se uprejo in družino prijavijo policiji (saj se obrezovanje opravi ob polnoletnosti), vendar to pomeni, da bodo za vedno izobčene iz skupnosti in da se morajo odseliti daleč stran. Masaji so sicer v Keniji znani kot zelo premožni – vse svoje premoženje pa hranijo v svoji čredi krav. Ko potrebujejo denar za npr. otrokovo šolanje, kravo prodajo in tako dobijo potreben denar. Včasih se s svojimi kravami »sprehodijo« vse do Nairobija in drugod po Keniji, celo na letališču smo videli nekaj čred (na območju, kjer je ostalim prepovedano hoditi). Masajem pač pripada zemlja, na kateri raste trava. : )
Seveda pa se jim povsod ne godi tako dobro, včasih jim živino napadejo divje živali, kot so levi, hijene... Ob napadu hijene dobijo od države povrnjeno polovico vrednosti živali, ob napadu leva pa nič.
Izvedeli smo še marsikaj o živalih, ki tam prebivajo. Najprej kako so svinje bradavičarke pozabljive – da med tekom pred levom (no, če smo natančni - levinjo) pozabijo zakaj tečejo – ali pa vmes zagledajo travo in jo začnejo jesti – tako jih levinja zelo enostavno ujame. Potem pa še razne zgodbe o hijenah, kako nekaterim turistom okrog šotorov podtaknejo kosti od večerje, hijene pa potem celo noč razgrajajo naokrog (saj lahko vohajo meso kilometre daleč). Kako lahko pojejo eno izmed svojih, če neprevidno je in se vrne nazaj v trop vsa krvava. In zgodbe kako lahko hijena poje samo sebe, če jo nekdo poškoduje, saj v vsem zanosu ne opazi, da grize samo sebe.

Ker se zvečer v savani zelo shladi, smo ugotovili, da obstaja zelo uporabno oblačilo, ki ga s pridom uporabljajo tudi Masaji. Poimenovali smo ga multi uporabni kos tekstila ali mukt, čeprav bi kdo rekel, da je to le navadna deka – razmišljamo, da bi zaradi vseuporabnosti zadevo začeli prodajati prek Topshopa. ; ) Če nam seveda ne bo kdo ukradel ideje prek tega bloga. ; ) Še ena fotografija:


Za naše sodelavce smo prinesli manjše presenečenje...

Danes pa smo se ponovno zakopali v delo in obravnavali okrog 70 pacientov. O zgodbah teh pacientov pa bi lahko napisali samostojen blog. Upamo, da sledi kmalu. : )

LP iz Majiwe : )

Silvija

torek, 19. junij 2012

John

 


Tole je John. Star je 14 let.


Pred manj kot letom dni se je opekel, po desni nogi tudi po kolenu. Ena od prejšnjih odprav mu je omogočila operacijo v Nairobiju, kjer so mu naredili kožni presadek. Žal sedaj več kot pol leta ni bilo odprav in pred nekaj več kot tednom dni je prišel na kliniko.

V šoli je padel. Na kolenu, kjer so mu naredili kožni presadek, je zevala velika razpočna rana. K nam so ga pripeljali dan po padcu.

Takoj smo opazili, da koleno ni tako, kot bi moralo biti po operaciji. Bilo je popolnoma zabrazgotinjeno, v fleksijski kontrakturi. Kot smo uspeli izvedeti, je bila operacija izvedena, nihče pa ni izvajal rehabilitacije. Tako pač je v Afriki, nam se zdi samoumevno da po zahtevni operaciji pacienta rehabilitiramo, tukaj pa so ga očitno poslali domov brez kakršnih koli navodil, oziroma se niso prepričali, da njegovi skrbniki razumejo, kako zanj skrbeti doma. Takole je izgledalo koleno prvi dan:

Ker se nam je rana zdela prezahtevna za obravnavo (na zabrazgotinjeni koži nad kostjo in več kot dan po poškodbi) smo jih poslali v Kisumu v bolnišnico. Žal je bilo tisti dan na kliniki ogromno dela in po daljšem pogovoru smo precenili, da bo družina, ki je že bila v bolnišnici v Nairobiju, lahko šla v bolnišnico sama. Ker so revni, smo jim dali nekaj denarja, da bo fant dobil ustrezno oskrbo, in jim naročili, da morajo priti nazaj z vsemi izvidi in dokumenti.

Teta, ki ga je peljala v Kisumu, je prišla nazaj še isto popoldne, ogorčena nad oskrbo, ki so jo (oziroma je niso) nudili v Kisumu. Fantu so predpisali samo antibiotike in preveze, kar smo mu seveda nudili, pa smo bili vseeno mnenja, da fant potrebuje malo bolj obsežno oskrbo, zato smo ga naslednji dan poslali nazaj v Kisumu, v spremstvu našega health workerja Johna. Že na poti tja se je zapletlo – John je družino pred odhodom spraševal, kateri zdravnik/sestra je fanta prejšnji dan pregledoval in teta, ki je fanta spremljala, je našega Johna začela nadirati in žaliti. Prišli so nazaj na kliniko in po prepiru smo prišli do zaključka, da je teta denar vzela zase in fanta samo peljala na sprejem (toliko, da je dobila kartonček v dokaz, da so bili v bolnici) – nam pa je rekla, da so vzeli denar, brez da bi ga ustrezno oskrbeli.

John je fanta nato v spremstvu mame odpeljal v Kisumu v bolnišnico. Tam ga je zdravnik sprejel, na hitro pogledal in rekel, da rana ne potrebuje bolnišnične obravnave. Kljub temu, da ga je naš prevajalec John prosil, naj fanta sprejmejo na oddelek, pri tem ni bil uspešen in prišli so nazaj na našo kliniko.

Ker smo videli, da oskrbe v bolnišnici ne bo dobil, smo se seveda odločili, da mu pomagamo po naših najboljših močeh. Dali smo mu pain-killerje in punci sva začeli z delom.


Po odstranitvi mrtvine (kolikor je samo z analgetiki John lahko zdržal) je bilo stanje prvi dan tako:


Plašno naju je vprašal, kako kaže. Mama mu je namreč rekla, da je noga že zgnila in da jo bo verjetno treba odrezati. Obljubili sva, da bomo naredili vse, kar je v naši moči, da bi nogo pozdravili.

Sedaj John vsak dan (tudi med vikendom, ko zanj poskrbi Lillian, naša community health worker, ki je izobražena za prevezovanje ran) hodi na preveze. Učimo ga, kako naj počasi začne nogo razgibavati. Lepo napreduje in tako je stanje danes:



John ni naša edina žalostna zgodba. Sara je stara 16 let in je mentalno zaostala. Pred dvema tednoma je prišla k nam s svojo mamo zaradi problemov z ušesi. Imela je vnetje srednjega ušesa ter malarijo, predpisali smo terapijo in kontrolo, na katero jih ni bilo. Prišla je danes, zaradi bolečin v prsnem košu. Zippora, ena od prevajalk je govorila z njeno mamo o tem, da Sare ne smejo pošiljati same naokrog, saj so v Afriki mentalno zaostale punce lahka tarča za napad. Nasvet in edukacija, pri tem pa mama reče, da je bila Sara pravzaprav že posiljena. In to pred več kot mesecem dni, torej preden sta bili prvič pri nas. Na vprašanje, zakaj nam tega takrat ni povedala, ni znala odgovoriti. Vedela je povedati vsaj to, da je imela Sara ta mesec že menstruacijo, torej, da ni zanosila. Nato smo mamo poslale ven iz sobe in se s Saro pogovorile same. Povedala je, da jo je posili moški, ki ga ne pozna, ve pa, da je pastir, ki nekje v bližini skrbi za živino. Dali smo ji vso potrebno terapijo in jo poslali na testiranje za HIV. Ko se vrnejo z rezultati, se bomo pogovorili tudi o možnosti depo kontracepcije (injekcija enkrat na tri mesece). Kruta realnost Afrike je namreč tudi mentalno zaostala mama, ki rojeva otroke, za katere ne more skrbeti - do sedaj smo obravnavali že dve taki družini.

Afrika ni težka samo za otroke, ampak tudi za odrasle. Pred nekaj tedni je k nam prišel Silvester, star je skoraj 50 let. Povedal je, da ima težave s požiranjem in da lahko jé samo še pasirano hrano. Po pogovoru in anamnezi je bila najverjetnejša diagnoza – karcinom požiralnika. Poslali smo ga v Kisumu, kjer so opravili kontrastno rentgensko slikanje in napisali, da je glede na sliko naša diferencialna diagnoza najbolj verjetna. Pregleda pri specialistu ni imel, ker zdravnika (edinega specialista za to področje) v bolnišnici ni. Že nekaj tednov je namreč na dopustu in za paciente ni dosegljiv. Zato Silvester čaka. Naročen je za jutri, upamo, da bo do zdravnika prišel. Mi mu svetujemo glede prehrane, prav tako smo se z njim pogovorili o njegovem stanju. Bolečin na srečo nima, mi pa se pripravljamo na čas, ko se mu bo stanje začelo slabšati, da mu bomo lahko vsaj malo pomagali. Na kakršno koli pomoč kenijskega zdravstvenega sistema namreč težko računa.


Imamo pa seveda tudi vesele zgodbe. Večina jih je takih. Se spomnite Fredericka, malega podhranjenčka z malarijo iz enega od prejšnjih blogov?
Z vso terapijo zelo lepo napreduje, pridobiva težo in vsem v Slovenijo pošilja lepe pozdrave : )


Tudi sicer nam ni hudega, ena od pacientk nam je prejšnji teden v zahvalo prinesla kokoš. Prevajalci so si jo takoj začeli predstavljati na krožniku, ampak KooKoo se od takrat naprej veselo pase po posestvu pod budnim očesom domačega petelina : )

Pa še ena zanimivost - Matej je imel včeraj to čast, da je naredil rektalni pregled stari teti ameriškega predsednika Obame. Majiwa namreč leži zelo blizu vasi, iz katere prihaja njegov oče. Mogoče bomo šli nekega dne obiskat njegovo babico : )

Lepe pozdrave iz Majiwe od nas štirih!

(za vas pisala dežurna blogerka, ki je tik pred tem, da postane stara baba ; ))
 

sreda, 06. junij 2012

Da nas malo vidite



Ker že nekaj časa poleg težav z internetom nihče ni bil pri volji za daljša pisanja, tokrat samo malo več slik. Najprej nekaj iz klinike in našega dela, potem pa še nekaj iz našega prostega časa – ko čez vikend (z lastnimi sredstvi, seveda!) odkrivamo lepote Afrike : )

Elefantiaza

Gospo je poškodoval bik
Po oskrbi
Gospa na kontroli





Podhranjen in ima malarijo


Ko pripeljejo toliko otrok z visoko vročino, da povsod zmanjka prostora.


Temperaturo zbijamo z zdravili in mokrmi krpami. Rekord je bil 40,6 stopinj.
Larva migrans aka podkožni črviček :)

Delovna diagnoza: melanom

Opeklina se lepo celi
Jiggerje so dobili tudi zaposleni - tukaj Matej odstranjuje Williamovega :)

Ablacija nohta, ki je imel neuspešno bližnje srečanje z vrati

Tlak 240/100, nemerljiv z avtomatskim merilcem. Gospod je prišel, ker ne sliši dobro.

Na opazovalnici nad pragozdom
Naslednje jutro smo vstali ob petih in se povzpeli na hrib opazovat sončni vzhod


Kot v pravljici :)

Motorji so za odkrivanje Afrike najboljša stvar :) Obvladava tudi punci :)


Taktika ''po neodkritih poteh'' nas je pripeljala na koruzno polje :)

Happy muzungus :)

Naš prijatelj Rabi, najbolj izobražen kuža v vasi, ki že obvlada ''Sedi'' :)


Toliko za danes :)

Za vas pisala in urejala: Zala
zraven sedel: Jan