ponedeljek, 28. maj 2012

Jigger party

Danes so Kenijci izvajali zdravsteno oskrbo na Slovencih. Tik pred zaključkom dela na bolnici je Silvija končno pokazala Lilian (eni od naših zdravstvenih delavk) mehur na podplatu, ki jo je bolel zadnjih nekaj ur. Lilian je diagnozo postavila brez omahovanja: "It's a jigger. And a big one, has been here for a few days". Nato je Silviji s pomočjo igle in nekaj gaz živalico skupaj z neizleženim podmladkom uspešno izkopala. Po pregledu nog je ob Silvijinem zgražanju našla še enega, in ga prav tako odstranila. 
Ostali smo takoj ob prihodu domov začeli umivati noge in iskati nepravilnosti. Zala in Matej sva takoj odkrila po enega prebivalca na svojih stopalih. 

Jan, ki je bil zaradi njegovega nenehnega nošenja gojzerjev tarča posmeha kolegov, je užival nekaj minut zadoščenja, dokler se tudi njegov "samo žulj" ni prav tako izkazal za jajca valečo bolho. Hitro smo se vsi vrnili na kliniko, kjer smo na srečo še ujeli Lilian in Caren, ki sta tudi nam uspešno izvedli operacijo brez anestezije (Jan si je svoj "žulj" izkopal sam). Tako smo sinhrono preživeli našo prvo (in upamo, da zadnjo) tropsko okužbo. Kljub težki rehabilitaciji si zaradi obilice dela ne moremo privoščiti bolniške, tako da jutri klinika normalno nadaljuje z delovanjem: ).


Janov "samo žulj" po ekstrakciji

 Pisala: Matej in Zala (ful presenečenje (taveliki že spijo, kar je tukaj pogost pojav (verjetno zaradi hipoksije na njuni višini)): ))


sobota, 26. maj 2012

Dokler elektrika traja, evo vam blog


   Zdaj, ko smo v Afriki že skoraj en mesec, mislim, da je čas, da malo opišem, kako izgleda delo na naši kliniki v Majiwi. Pacienti se začnejo pred vrati čakalnice nabirati že pred sedmo zjutraj, tako da jih je ob odprtju tudi do 20. Lokalni zdravstveni delavci/prevajalci pridejo na kliniko okoli 8.30, da prvim pacientom poiščejo kartončke, oziroma naredijo nove, če so prvič pri nas, ter jih stehtajo in zmerijo temperaturo in krvni pritisk. Pravo delo se na kliniki začne ob 9h, ko v službo pridejo zdravniki : ). Zdaj, ko smo v delo že kar vpeljani, gre vsak v svojo ambulanto (oziroma v eno 2, če Jana zunaj ne čakajo pacienti z ranami).

Naša recepcija. Lilian (n levi) išče kartoteko pacienta. Kartončki so barvno označeni (modri-fantki, roza-punčke, rumeni-ženske, zeleni-moški
   Pri pregledovanju pacientov se pozna, da je angleščina uradni jezk in posledično obvezen predmet od prvega razreda naprej, tako da se z velikim delom mlajše generacije (12-18) da komunicirati brez pomoči prevajalcev, če jim le ni preveč nerodno. Je pa jemanje anamneze drugačen podvig kot pri nas, saj tukaj bolniki nimajo ravno občutka, kateri podatki so pomembni za zdravnika. Sploh časovno definiranje simptomov jim ne gre (velikokrat dobiš začuden pogled, kot, kaj pa to rabiš, potem rečejo »1 mesec«, ko vrtaš naprej, čez 10min izveš da trajajo več kot pol leta). Veliko je tudi starejših bolnic, pri katerih anamneza izgleda kot ponavljanje »Rama rama rama rama rama rama rama« ob kazanju na različne telesne dele (rama = boli).

Will v akciji. Maska na obraz kaže, da se trenutno ukvarja z vzorcem blata
   Ko pacienta izprašamo in pregledamo, ga po potrebi pošljemo na testiranje v laboratorij. To počnemo pri kar velikem deležu pacientov, saj smo v vlažnem območju ob Viktorijinem jezeru in sredi deževne dobe (ob tem času bi se morala že končati, a letos zamuja), kar so idealni pogoji za malarijo. Do sedaj smo imeli že skoraj 250 primerov (makroskopsko potrjenih: )), od tega več kot 140 pri otrocih. Sploh pri otrocih se malarija lahko kaže z najrazličnejšimi simptomi, od slabosti in bruhanja, driske, kašlja, bolečin v trebuhu, sklepih, mišicah, vročinskih krčev, mrzlice, pa do navadnega glavobola brez vročine. Ravno zaradi tega je William (naš lab master) tako ključnega pomena za delovanje klinike, saj bi sami težko opravili 20 razmazov krvi (+sušenje , barvanje & mikroskopiranje) na dan. Še posebej pomemben je bil na začetku našega delovanja na kliniki, ko še nismo bili navajeni na širok spekter kliničnih slik malarije (»Hey mzungu, this child that you saw, I am thinking maybe you should test him for malaria«). Poleg testiranja za malarijo William pregleduje tudi blato (za kri in parazite), urin, ter izvaja različne hitre teste.

   Ko imamo postavljeno diagnozo, predpišemo terapijo, kjer se spet velikokrat zatakne. Ljudje tukaj ne sprejemajo, da jih glava mogoče boli, ker pijejo premalo vode (povprečen odgovor na vprašanje, koliko vode spijejo, je 1-2 kozarca, ne manjka tudi takih, ki rečejo »I do not take water«), da je treba zdravila za visok pritisk jemati več kot 1 mesec, itd. Prejšnji teden sem imel naprimer pacienta, ki je že dolgo astmatik, vrnil se je 1 teden po tem, ko smo mu predpisali inhalator, češ, da zdravila ne delujejo. Čeprav smo mu že prvič izčrpno razložili (in pokazali), kako se ga uporablja, sva s Johnom (prevajalcem) spet 10 minut popravljala njegovo tehniko, da bi res zagotovila, da mu zdravilo pride do pljuč. Potem je sledilo še podrobno spraševanje, kako njegovi problemi izgledajo sedaj, na koncu pa je le priznal, da mu uporaba inhalatorja akutno reši probleme, moti ga to, da ima še vedno astmo. Poleg tega bi rajši tablete.
   Nasploh so tukaj ljudje zelo nezadovoljni, če jih domov pošlješ brez vsaj kakšne tablete, saj verjamejo, da imamo mzungi zdravilo za prav vsako stvar. Po drugi strani pa jih lahko injekcija (ni važno, kaj je notri) ozdravi hudih kroničnih bolečin za 3 mesece (nekateri samo ob omembi injekcije proti bolečinam že navdušeno slačijo hlače/krilo in nastavljajo rit).
   Je pa res da je velika večina ljudi, ki pride k nam resno bolanih, in zdravila res potrebujejo, tako da redko katerega razočaramo.
Dva od naših pacientov na hlajenju v zadnji sobi. Odkar delamo vsak posamezno, tudi ta soba služi kot ambulanta

Tako poteka večina dneva, ob 13h imamo načeloma odmor za kosilo, čeprav se ta zaradi gužve velikokrat premakne proti 14h, po kosilu se vrnemo in obravnavamo paciente načeloma do 17h. V primeru, da kakšen primer presega naše zmožnosti (ali je pač dentalen: )), ga z našim rešilcem pošljemo v Bondo (ponavadi z denarjem za vsaj del stroškov storitve) ali v ekstremnih primerih, ko je potreben specialist, v Kisumu.

   Tako, to je na kratko kako delamo, upam da so vam stvari bolj jasne, našim zvestim bralcem pa obljubljamo, da se bomo potrudili, da na naš naslednji blog ne boste čakali tako dolgo.

Lp, pisal Matej, lektorirala (in cenzurirala) Zala

sreda, 16. maj 2012

Captain Wulbachia Crouch :))


Morala na Barchando clinic danes večji del dneva ni bila ravno visoka. Pred enim tednom je k nam prišel fant z gnilim zobom. Ker s sabo nimamo nobenega dentalca (kdaj so celo uporabni, pravi Matej : )), smo ga poslali k zobozdravniku v Bondo, ki mu ga je izpulil. Danes se je vrnil z ogromnim abscesom na obrazu/vratu, zato smo ga želeli poslati v bolnico v Kisumu, kjer bi bil kirurško ustrezno oskrbljen (iz izkušnje smo vedeli, da zobozdravnik v Bondu samo puli zobe, z zapleti se ne ukvarja, čeprav so posledice njegovega posega). Ker je družina zelo revna, smo želeli tudi finančno poskrbeti za zdravljenje. Fantičeva mama je rekla, da mora govoriti z možem in ko je prišla nazaj, je rekla, da naj fanta oskrbimo, kolikor lahko, nato pa ga bo odpeljala domov. Ne glede na pregovarjanja in razlage, kako resno je stanje, je nismo uspeli prepiričati, da naj mu omogočijo zdravljenje. Ker se mu je absces danes ponoči odprl navzven na licu, sta starša prepričana, da se bo celoten absces izpraznil čez to odprtino. Poizkušali smo ji razložiti, da je absces septiran (torej da gnoj ni samo v eni votlini), da verjetno sega v vrat in je lahko življenje ogrožujoč, da se ne bo izpraznil sam od sebe, pa se nikakor ni strinjala z zdravljenjem. Ker fant ni sam kriv, da ima take starše in mu želimo najboljše, smo poizkušali oskrbeti absces po naših najboljših močeh, mu predpisali zdravila ter poizkušali izpraznit čim več gnoja, pa v urah truda ni bilo večjega učinka. Mama je podpisala izjavo, da se zaveda tveganja in sprejema odgovornost in ga odpeljala domov. Upamo, da bo po našem in  Zipporinem prepričevanju doma moža prepričala, da privolita v zdravljenje in da ga čimprej pripeljejo nazaj.

Absces pred oskrbo


Popoldan je prišla tudi naša pacientka z epilepsijo, ki je pred dvema tednoma padla v ogenj. V ponedeljek jo je mama pripeljala k nam in ko smo videli obseg poškodbe, smo najprej obnemeli, potem pa začeli načrtovati oskrbo. Ob tem smo videli, da ima že več brazgotin in napol zaceljenih opeklin in počasi izvedeli celotno zgodbo. Dekle je leta 2010 dobila prvi epileptični napad in takrat je v neki kliniki dobila predpisano terapijo, ko je tablet zmanjkalo pa se je nehala zdravit. Živela je z možem in opravljala gospodinjska dela ter se zaradi epilepsije že nekajkrat opekla, od dveh brazgotin so se ji tudi že začele delati kontrakture (omejena gibljivost sklepov). Sedaj je med napadom padla v ogenj in dobila hude opekline, mož pa jo je odpeljal nazaj k mami, saj tako pškodovana pač ni več dobra gospodinja. Poleg oskrbe opekline smo skupaj s prevajalkami z mamo govorili tudi o tem, da dekle, ko ozdravi, ne sme več nazaj k tako neskrbnemu možu. Danes je prišla na prevezo, mrtvina se počasi demarkira, od robov je videti dobro celjenje. S predpisano terapijo in skrbno mamo ter rednimi prevezami upamo na najbolje.

Opeklina ob prvem obisku
Preveza

Opeklina danes


Tudi sicer ogromno delamo na osveščanju in preventivi, saj bodo ti ljudje le tako enkrat lahko poskrbeli zase in za svojo prihodnost. Posebej nas prizadane, ko starši slabo skrbijo za varnost in zdravje svojih otrok, saj otroci ne morejo poskrbeti sami zase (čeprav jih občudujemo, koliko bolj samostojni so, kot otroci v Sloveniji). Zato morajo na primer starši otrok, ki velikokrat zbolijo za malarijo, nazaj na kliniko prinesti pokazat mreže proti komarjem, pacienti s HIVom prinesti dokazila, da so vljučeni v program zdravljenja, pacienti včasih tudi ponavljajo za nami, kaj vse smo jim naročili, da bi si ja zapomnili.

Danes je bil tudi prvi polni dan programa za podhranjenčke, ki ga vodi sestra Rhoda. Danes je po hrano (ali nadomestno mleko oziroma porridge ali kravje mleko) prišlo 20 otrok, še 10 jih je vključenih, pa jih danes ni prišlo. Hrane je bil najbolj vesel mali deček, ki je prejšnji teden prišel k nam zaradi malarije, pa smo videli, da je zelo suhcen. Mamica je povedala, da je vdova s petimi otroci in da včasih otroci pač ne jejo, ker jim nima kaj dati. Povedali smo ji za program in danes je prišla z najmlajšima dvema, na pregled in vključitev v program. Mali najprej ni razumel, kaj se dogaja, ko pa je videl hrano in da jo bodo odnesli domov, se mu je obraz razsvetlil in bil je neopisljivo vesel. Taki nasmeški pa poplačajo tudi tiste težke trenutke z ostalimi pacienti.

Sicer imamo ogromno pacientov z malarijo (predvsem otrok), veliko starejših prihaja zaradi kroničnih sklepno mišičnih bolečin, potem je veliko črevesnih težav (in Williamovih rezultatov ''ova of A. Lumbricoides''). Naše novo geslo je ''Dečrvizirajmo Majiwo'', ob naslednjem obisku lekarne pa bomo nakupili tudi vso potrebno terapijo za vse okoliške pse, da bodo tudi oni ''dečrvizirani'' in ''debolhizirani'' : )


Življenje izven klinike je nasmejano in zadnje dni polno manga, česar smo zelo veseli. Imamo manjše probleme s pranjem perila, saj nam ga zaradi dežja ne uspe (po)sušiti, ampak se ne sekiramo kaj dosti. Jan pravi, da bo vsaj dobro splaknjeno, saj je sicer brez dežja, ki perilo splakuje na vrvi, praktično nemogoče izprati vso milnico. Danes je tudi nosil božiček – koooončno je prišla pošiljka z naročenimi zdravili in opremo. Ker je popoldan zmanjkalo elektrike in je bilo na kliniki preveč temno, bomo škatle odpirali in popisovali jutri.

Za konec pa še en klinični primer. Vzel nam je ogromno energije in skoraj smo klicali v Slovenijo za nasvete, pa se je Jan opogumil in rano oskrbel. Upamo, da bo pacientka ozdravela!



Rana pred oskrbo
Pacientka pred oskrbo
Rana po prevezi
Pacientka po oskrbi



by: Mr. Zala, MD

lektor, photo editing by: Mr. Mattheee

četrtek, 10. maj 2012

Prvi delovni teden


Za nami je že skoraj cel prvi delovni teden. V tem času smo dobili malo občutka kakšni pacienti nas čakajo v prihodnje. Poleg diagnoz, ki jih poznamo že od doma, smo se tukaj spoznali še z malarijo, amebiozo, šigelozo, tifusom, podhranjenostjo, raznimi glistami in infekcijami povezani s HIVom. Zala se je morala spopasti tudi s kar nekaj abscesi, ki so posledica slabe obutve in poškodb.
Pri delu nam pomaga Rhoda, ki je medicinska sestra, babica in vodja klinike. Ima zelo dober občutek za otroke in jih pomaga umiriti med pregledom in pri posegih, kjerkoli jo potrebujemo.
William je naš »lab master«, mikrobiolog ki v vzorcih vseh telesnih izločkov poišče ciste, črve, praživali, levkocite,... Z njim lahko paciente obdelamo mnogo hitreje, kot če bi mogli mikroskopirati sami.
John je naš voznik rešilca, ima mnoge kontakte v bolnišnici v Bondu, Kisumu, ve kje se dobi cenejša zdravila. Dela tudi kot prevajalec in obvlada razlago za vstavljanje rektalnih svečk (ali kakor jim pravi William »muzungu treatment«). Je tudi pastor, včasih je opravljal obrezovanja v Bondu. V Afriki je tako, če si podjeten in iznajdljiv, lahko opravljaš več del in tako lažje preživiš.
Ta teden nam na kliniki pomagajo še prevajalke Caren, Phoebe in Zippora. Poleg prevajanja so tudi t.i. »community health care workers« - ljudi izobražujejo o HIVu, tuberkulozi, higieni... Ker že dalj časa delajo na kliniki, tudi opozorijo na kakšno posebnost, kot je dehidracija, anemija. Kar nekaj pacientov že dobro poznajo.
Prvi dan dela smo imeli veliko bolnikov z imenom »Machiello«, kasneje smo ugotovili, da to ni bilo ime... ampak, da izraz »mačijelo« pomeni »naprej oz. naslednji pacient«.
Spoznavanje z lokalnim jezikom Luom se počasi nadaljuje – znamo že nekaj fraz: ywe matek (globoko dihaj), rama rama (boli, boli), mos mos (počasi), vačni aaaa (reci aaaa), amosi (pozdravljam te).
Piscu bloga se ne da več pisati – zaspanost nas tu popade nenormalno kmalu. Res pa je, da se tudi zbudimo navsezgodaj, saj nam glasno prepevajo ptice vseh mogočih barv... Matej pravi, da so tudi turkizne – jaz ne bi vedela, saj me še ni popadlo, da bi šla navsezgodaj laufat;)
Se javimo kmalu – upamo da s kakšno fotografijo več.

Počitek po napornem delovnem dnevu in pogled z naše verande

Lp

Silvija

sreda, 09. maj 2012

O naši lokaciji

Malo za občutek kje smo.                                                      




                                                   Naša klinika na google maps: LINK

Naša bolnica s sprednje strani - vhod in čakalnica za paciente na desni


Naša hiša za naslednje 3 mesece. Na levi se vidi malo drevesa manga, ki bo zdaj zdaj zrel:)

Lp, Matej

nedelja, 06. maj 2012

Za nami je malo bolj sproščen vikend. Mi mu pravimo zatišje pred viharjem, ker je jutri naš prvi zaresni delovni dan. Komaj čakamo, da začnemo.
Čez vikend smo do konca pripravili kliniko, malo smo se potepali naokrog po vasi, prali perilo in se dokončno spoprijateljili s psički, ki čez dan spijo pred hišo, ponoči pa v kardelih varujejo kompleks.

V petek smo bili v Kisumu, kjer smo uspešno zaključili borbo za antimalarike in si naredili zalogo (po dolgem iskanju po pošteni ceni), saj je zaradi deževne dobe (letos je prišla z zamudo) in obilice komarjev sezona malarije. Malo smo se tudi sprehodili po mestu in ugotovili, da nam je na vasi veliko bolj všeč.

Se vam javimo kaj med tednom z novicami o našem delu :)

sobota, 05. maj 2012

                                                  
Prva oskrbljena rana.

Pozdrav iz prtljažnika matatuja!

petek, 04. maj 2012

Živi, zdravi in veseli :)


Šele danes nam je uspelo priti do interneta, zato še malo za nazaj :)

Blog (2.5.2012)
Danes je bil naš prvi dan v Majiwi. Imeli smo že prve paciente. Čeprav smo hoteli odpreti ambulanto šele v ponedeljek, se je hitro razvedelo, da so muzungoti prispeli v vas. Tako nismo uspeli niti razpakirati, ampak smo se takoj vrgli na delo.
Prispeli smo včeraj popoldan po zelo luknjasti cesti z vsemi 200 kg prtljage – letalska družba nam je prijazno pogledala čez prste in z nasmeškom sprejela vseh 17 kosov, stric na carini pa je najprej izgledal izjemno strog, potem pa nam je samo pomahal naj gremo naprej. Že na kontroli potnih listov je sicer prijazen uradnik želel obdržati 10€, pa se nismo dali, preživeti pa bo moral tudi brez Silvijine številke J
Prvo noč smo ob brenčanju komarjev preživeli v prijetni hišici pri Wendy, zgodaj zjutraj pa smo se podali na pot proti vasi – polovica odprave amortizirana spredaj, polovica pa je v zadnjem delu avtobusa nekoliko boljše volje. V vasi smo najprej spoznali mamo Hildo in Mzeja, si ogledali kliniko in spoznali še nekatere naše bodoče sodelavce.
Vzorec pacientov danes je bil majhen, ampak reprezentativen – nekaj malarije, preveza rane, impetigo. Popoldan smo se odpravili v Bondo na banko – po uri čakanja sta Zala in Matej končno prišla na vrsto in dobila zelo velikodušen menjalni tečaj
J Izkazalo se je, da se je uslužbenev pri zeloooooo počasnem štetju dvakrat zmotil za precej veliko vsoto, imel pa je to srečo da je naletel na nas in smo ga ob klicu že čakali z denarjem, da jim ga vrnemo J Prevajalci so bili tačas pridni in so pospravili kliniko, zvečer pa smo tako končno začeli urejati lekarno in omare s saniteto. Sicer nas mama Hilda razvaja in nam kuha same dobre stvari :)


Blog (3.5.2012)
Po palačinkah za zajtrk smo se polni elana odpravili v kliniko. Namen je bil, da razpakiramo in uredimo ostali dve tretjini prtljage, pa se je tudi današnji dan začel s pacienti – že takoj zjutraj urgenca, ki se je izkazala da to ni. Pacientki s cirozo jeter je že pred časom zmanjkalo zdravil, zato smo ji predpisali terapijo in jo poslali na kontrolo. Dopoldan je tekel razmeroma mirno, menjavali smo se pri pregledovanju in razpakiravanju, nato pa naekrat potrkata dve ženski in William nam je prevedel, da nedaleč stran mentalno zaostala ženska rojeva dvojčke in da vse ne gre tako, kot bi moralo. Na srečo je danes sestra Rhoda (medicinska sestra, babica in head of clinic) že prišla na delo (hodi na fizioterapijo po poškodbi noge), zato smo Jan, Silvija in Zala hitro nabrali najnujnejše ter skupaj z Rhodo odhiteli pomagat. Po nekaj minutah hitre hoje smo na polju slišali glasove in med podrastjem sredi koruznega polja je na tleh ležala ženska sredi mlake krvi, en dojenček ji je med nogami ležal zavit v blago, drugi pa je bil še v plodovih mehurjih, povsem negiben. Kot zakleto je začelo še deževati, ampak so nekako zimprovizirali nadstrešek in ovoja za operacijsko mizo, Silvija in Zala pa sta skupaj z Rhodo vzeli dojenčka iz ovojev ter podvezali popkovnice (ja, če imaš s seboj samo en pean in nekaj vrvice ker ne veš kje so klampice za popkovino že nekako zimproviziraš). Jan je tekel nazaj na kliniko po dodatne pripomočke in po Johna, naj pripelje avto. Ko je že izgledalo, da bo mamica izgubila ogromno krvi, se je krvavitev po masaži maternice le ustavila. Obe dojenčici sta bili čisto majčkeni, prva je izgledala zdrava, druga pa je samo podihavala. Zavili smo jih v vse, kar smo imeli primernega in oskrbeli še mamico in ker ima hudič rad mlade je Johnu še zakopal avto, ko je na blatni cesti poizkusil obrniti. Na srečo je nekaj ženskam uspelo, da so avto porinile nazaj na cesto in v avto smo naložili dojenčice, mamo, ter se obe punci in William z njimi odpravili v Bondo. Mamica je kljub vsemu že med vožnjo izgledala povsem uredu. V Bondu nas je sprejela oddelčna babica ter dojenčici položila pod grelno lučko ter ju stehtala – vsaka je tehtala samo 1,1kg. Prva dojenčica je malo jokala in izgledala močna, druga pa je še vedno samo podihavala, zato so jo predihavali z masko. Prepričali smo se da imajo vse, kar potrebujejo in odšli nazaj na kliniko. Upamo, da je preživela tudi druga deklica, čeprav je babica v Bondu rekla, da ji ne kaže dobro. William nama je samo rekel: ''This is Africa, you know, where women give birth in the field''
Popoldan je minil bolj mirno, končno nam je (ob obilni pomoči Mzeja) uspelo sortirati vsa zdravila in založiti lekarno. Za jutri nas čaka samo še urejanje omar po obeh ambulantah. Imeli smo tudi sestanek s prevajalci, ki je po našem mnenju šel dobro, dogovorili smo se za fair-play na obeh straneh, določili urnik in naloge in se domenili za sprotne sestanke, da se izognemo morebitnim težavam.
Pripravili smo tudi urgentno torbo, kjer imamo pripravljeno vse za morebitne nujne primere, saj je bila današnja šola dobra, ko smo hiteli nabirati morebitne potrebne pripomočke za porod, pa še niti dobro ne vemo kje vse stvari so. Upamo pa seveda, da je sploh ne bomo potrebovali, smo pa malo bolj mirni, ker jo imamo.



Danes (in včeraj) za vas pisala Zala :))