Prvi delovni teden

Za nami je že skoraj cel prvi delovni teden. V tem času smo dobili malo občutka kakšni pacienti nas čakajo v prihodnje. Poleg diagnoz, ki jih poznamo že od doma, smo se tukaj spoznali še z malarijo, amebiozo, šigelozo, tifusom, podhranjenostjo, raznimi glistami in infekcijami povezani s HIVom. Zala se je morala spopasti tudi s kar nekaj abscesi, ki so posledica slabe obutve in poškodb.

Pri delu nam pomaga Rhoda, ki je medicinska sestra, babica in vodja klinike. Ima zelo dober občutek za otroke in jih pomaga umiriti med pregledom in pri posegih, kjerkoli jo potrebujemo.

William je naš »lab master«, mikrobiolog ki v vzorcih vseh telesnih izločkov poišče ciste, črve, praživali, levkocite,... Z njim lahko paciente obdelamo mnogo hitreje, kot če bi mogli mikroskopirati sami.

John je naš voznik rešilca, ima mnoge kontakte v bolnišnici v Bondu, Kisumu, ve kje se dobi cenejša zdravila. Dela tudi kot prevajalec in obvlada razlago za vstavljanje rektalnih svečk (ali kakor jim pravi William »muzungu treatment«). Je tudi pastor, včasih je opravljal obrezovanja v Bondu. V Afriki je tako, če si podjeten in iznajdljiv, lahko opravljaš več del in tako lažje preživiš.

Ta teden nam na kliniki pomagajo še prevajalke Caren, Phoebe in Zippora. Poleg prevajanja so tudi t.i. »community health care workers« - ljudi izobražujejo o HIVu, tuberkulozi, higieni... Ker že dalj časa delajo na kliniki, tudi opozorijo na kakšno posebnost, kot je dehidracija, anemija. Kar nekaj pacientov že dobro poznajo.

Prvi dan dela smo imeli veliko bolnikov z imenom »Machiello«, kasneje smo ugotovili, da to ni bilo ime... ampak, da izraz »mačijelo« pomeni »naprej oz. naslednji pacient«.

Spoznavanje z lokalnim jezikom Luom se počasi nadaljuje – znamo že nekaj fraz: ywe matek (globoko dihaj), rama rama (boli, boli), mos mos (počasi), vačni aaaa (reci aaaa), amosi (pozdravljam te).

Piscu bloga se ne da več pisati – zaspanost nas tu popade nenormalno kmalu. Res pa je, da se tudi zbudimo navsezgodaj, saj nam glasno prepevajo ptice vseh mogočih barv... Matej pravi, da so tudi turkizne – jaz ne bi vedela, saj me še ni popadlo, da bi šla navsezgodaj laufat;)

Se javimo kmalu – upamo da s kakšno fotografijo več.

Počitek po napornem delovnem dnevu in pogled z naše verande

Lp

Silvija