John

 

Tole je John. Star je 14 let.

Pred manj kot letom dni se je opekel, po desni nogi tudi po kolenu. Ena od prejšnjih odprav mu je omogočila operacijo v Nairobiju, kjer so mu naredili kožni presadek. Žal sedaj več kot pol leta ni bilo odprav in pred nekaj več kot tednom dni je prišel na kliniko.

V šoli je padel. Na kolenu, kjer so mu naredili kožni presadek, je zevala velika razpočna rana. K nam so ga pripeljali dan po padcu.

Takoj smo opazili, da koleno ni tako, kot bi moralo biti po operaciji. Bilo je popolnoma zabrazgotinjeno, v fleksijski kontrakturi. Kot smo uspeli izvedeti, je bila operacija izvedena, nihče pa ni izvajal rehabilitacije. Tako pač je v Afriki, nam se zdi samoumevno da po zahtevni operaciji pacienta rehabilitiramo, tukaj pa so ga očitno poslali domov brez kakršnih koli navodil, oziroma se niso prepričali, da njegovi skrbniki razumejo, kako zanj skrbeti doma. Takole je izgledalo koleno prvi dan:

Ker se nam je rana zdela prezahtevna za obravnavo (na zabrazgotinjeni koži nad kostjo in več kot dan po poškodbi) smo jih poslali v Kisumu v bolnišnico. Žal je bilo tisti dan na kliniki ogromno dela in po daljšem pogovoru smo precenili, da bo družina, ki je že bila v bolnišnici v Nairobiju, lahko šla v bolnišnico sama. Ker so revni, smo jim dali nekaj denarja, da bo fant dobil ustrezno oskrbo, in jim naročili, da morajo priti nazaj z vsemi izvidi in dokumenti.

Teta, ki ga je peljala v Kisumu, je prišla nazaj še isto popoldne, ogorčena nad oskrbo, ki so jo (oziroma je niso) nudili v Kisumu. Fantu so predpisali samo antibiotike in preveze, kar smo mu seveda nudili, pa smo bili vseeno mnenja, da fant potrebuje malo bolj obsežno oskrbo, zato smo ga naslednji dan poslali nazaj v Kisumu, v spremstvu našega health workerja Johna. Že na poti tja se je zapletlo – John je družino pred odhodom spraševal, kateri zdravnik/sestra je fanta prejšnji dan pregledoval in teta, ki je fanta spremljala, je našega Johna začela nadirati in žaliti. Prišli so nazaj na kliniko in po prepiru smo prišli do zaključka, da je teta denar vzela zase in fanta samo peljala na sprejem (toliko, da je dobila kartonček v dokaz, da so bili v bolnici) – nam pa je rekla, da so vzeli denar, brez da bi ga ustrezno oskrbeli.

John je fanta nato v spremstvu mame odpeljal v Kisumu v bolnišnico. Tam ga je zdravnik sprejel, na hitro pogledal in rekel, da rana ne potrebuje bolnišnične obravnave. Kljub temu, da ga je naš prevajalec John prosil, naj fanta sprejmejo na oddelek, pri tem ni bil uspešen in prišli so nazaj na našo kliniko.

Ker smo videli, da oskrbe v bolnišnici ne bo dobil, smo se seveda odločili, da mu pomagamo po naših najboljših močeh. Dali smo mu pain-killerje in punci sva začeli z delom.

Po odstranitvi mrtvine (kolikor je samo z analgetiki John lahko zdržal) je bilo stanje prvi dan tako:

Plašno naju je vprašal, kako kaže. Mama mu je namreč rekla, da je noga že zgnila in da jo bo verjetno treba odrezati. Obljubili sva, da bomo naredili vse, kar je v naši moči, da bi nogo pozdravili.

Sedaj John vsak dan (tudi med vikendom, ko zanj poskrbi Lillian, naša community health worker, ki je izobražena za prevezovanje ran) hodi na preveze. Učimo ga, kako naj počasi začne nogo razgibavati. Lepo napreduje in tako je stanje danes:

John ni naša edina žalostna zgodba. Sara je stara 16 let in je mentalno zaostala. Pred dvema tednoma je prišla k nam s svojo mamo zaradi problemov z ušesi. Imela je vnetje srednjega ušesa ter malarijo, predpisali smo terapijo in kontrolo, na katero jih ni bilo. Prišla je danes, zaradi bolečin v prsnem košu. Zippora, ena od prevajalk je govorila z njeno mamo o tem, da Sare ne smejo pošiljati same naokrog, saj so v Afriki mentalno zaostale punce lahka tarča za napad. Nasvet in edukacija, pri tem pa mama reče, da je bila Sara pravzaprav že posiljena. In to pred več kot mesecem dni, torej preden sta bili prvič pri nas. Na vprašanje, zakaj nam tega takrat ni povedala, ni znala odgovoriti. Vedela je povedati vsaj to, da je imela Sara ta mesec že menstruacijo, torej, da ni zanosila. Nato smo mamo poslale ven iz sobe in se s Saro pogovorile same. Povedala je, da jo je posili moški, ki ga ne pozna, ve pa, da je pastir, ki nekje v bližini skrbi za živino. Dali smo ji vso potrebno terapijo in jo poslali na testiranje za HIV. Ko se vrnejo z rezultati, se bomo pogovorili tudi o možnosti depo kontracepcije (injekcija enkrat na tri mesece). Kruta realnost Afrike je namreč tudi mentalno zaostala mama, ki rojeva otroke, za katere ne more skrbeti - do sedaj smo obravnavali že dve taki družini.

Afrika ni težka samo za otroke, ampak tudi za odrasle. Pred nekaj tedni je k nam prišel Silvester, star je skoraj 50 let. Povedal je, da ima težave s požiranjem in da lahko jé samo še pasirano hrano. Po pogovoru in anamnezi je bila najverjetnejša diagnoza – karcinom požiralnika. Poslali smo ga v Kisumu, kjer so opravili kontrastno rentgensko slikanje in napisali, da je glede na sliko naša diferencialna diagnoza najbolj verjetna. Pregleda pri specialistu ni imel, ker zdravnika (edinega specialista za to področje) v bolnišnici ni. Že nekaj tednov je namreč na dopustu in za paciente ni dosegljiv. Zato Silvester čaka. Naročen je za jutri, upamo, da bo do zdravnika prišel. Mi mu svetujemo glede prehrane, prav tako smo se z njim pogovorili o njegovem stanju. Bolečin na srečo nima, mi pa se pripravljamo na čas, ko se mu bo stanje začelo slabšati, da mu bomo lahko vsaj malo pomagali. Na kakršno koli pomoč kenijskega zdravstvenega sistema namreč težko računa.

Imamo pa seveda tudi vesele zgodbe. Večina jih je takih. Se spomnite Fredericka, malega podhranjenčka z malarijo iz enega od prejšnjih blogov?

Z vso terapijo zelo lepo napreduje, pridobiva težo in vsem v Slovenijo pošilja lepe pozdrave : )

Tudi sicer nam ni hudega, ena od pacientk nam je prejšnji teden v zahvalo prinesla kokoš. Prevajalci so si jo takoj začeli predstavljati na krožniku, ampak KooKoo se od takrat naprej veselo pase po posestvu pod budnim očesom domačega petelina : )

Pa še ena zanimivost - Matej je imel včeraj to čast, da je naredil rektalni pregled stari teti ameriškega predsednika Obame. Majiwa namreč leži zelo blizu vasi, iz katere prihaja njegov oče. Mogoče bomo šli nekega dne obiskat njegovo babico : )

Lepe pozdrave iz Majiwe od nas štirih!

(za vas pisala dežurna blogerka, ki je tik pred tem, da postane stara baba ; ))